»Koliko ljudi hoče živeti in vzgajati otroke na rezilu noža?«

»Do tega trenutka nihče ne more vedeti, koliko otrok so natanko ugrabili.«

»Glede na to, da na tej točki ljudje verjetno ne načrtujejo otrok. To ni čas, s toliko negotovosti.«

»Pomembno je, da se v teh časih zavedamo, da smo vsi, vključno z otroki, negotovi. Otroke skrbi, kaj bo z njihovim poukom, kako naj se učijo sami doma, kako naj preživljajo dneve ... Prav je, da se o teh občutkih pogovarjamo, da jih zaupamo nekomu, ki nas razume, nekomu, ki nas lahko potolaži in opolnomoči.«

»Iz dneva v dan ravnatelji, učitelji, starši in otroci do večera čakamo, ali bo pouk v šoli ali ne bo. To je norišnica in tako ne gre naprej.«

»Kaj bo, je nemogoče napovedati.«

»Kar gledamo zadnje dneve, je vrh ledene gore in ne vemo, kaj se bo dogajalo naprej, ker so stvari – vsaj z njegovega zornega kota – postale povsem iracionalne.«

»Na vseh področjih vlada negotovost in da je kultura v bistvu gospodarska panoga.«

»V takšnih primerih si prepuščen sam sebi. Sam iščeš stike, ki te povežejo z zakonitimi zastopniki otrok. Ne veš, s kom se dogovarjaš, ne veš, ali bo šla posvojitev skoz ali ne, in nihče za nič ne odgovarja.«

»Na tej poti bodo grbine, nekatere lahko predvidimo, druge bodo presenečenje, nekatere pa bodo lahko višje od pričakovanj. Pot zniževanja inflacije je negotova in prihodnji meseci bodo prav takšni.«